Novice

kritike in recenzije

A Prayer Before Dawn (2017)

A Prayer Before Dawn (2017)

Filmski kotiček, 11. september 2018 ― Joe Cole in A Prayer Before Dawn (2017) Slo naslov: - Država: VB, Francija Jezik: angleščina, tajščina Leto: 2017 Dolžina: 116' ,  Imdb Žanri: akcija, biografija, krimi Režija: Jean-Stéphane Sauvaire Scenarij: Jonathan Hirschbein, Nick Saltrese Igrajo: Joe Cole, Billy Moore, Preecha Vithaya, Pansringarm, Pornchanok Mabklang, Panya Yimmumphai, Somluck Kansing Francoski režiser Jean-Stéphane Sauvaire je pozornost širše filmske javnosti pritegnil pred natanko desetimi leti, ko je v kanski sekciji Poseben pogled predstavil svoj igrani prvenec Johnny Mad Dog, zgodbo o otrocih-vojakih v neimenovani afriški državi. A Prayer Before Dawn je po TV-filmu Punk šele njegov drugi celovečerec, ki je našel pot v kino dvorane (znova s premiero v Kanu), navdihnjen z dogodki iz življenja angleškega amaterskega boksarja Billyja Moora, ki je nekaj let preživel v tajskem zaporu. Sauvaire nas v zgodbo vrže brez veliko ovinkarjenja: Moora pokaže na Tajskem, v boksarskem dvoboju v nekem zakotnem skladišču, med preprodajo mamil »na drobno« in nato je na vratih njegove motelske sobe že policija, ki ga aretira in odpelje v zapor. Od tu naprej gledamo dokaj konvencionalno zaporniško dramo. Junaka, ki se med bivanjem za rešetkami mora boriti z odvisnostjo od mamil, najti svoje mesto v zaporniški hierarhiji, zaradi povzročanja težav preživeti kar nekaj dni v samici… Vse dokler ga ne sreča pamet in ne dojame, da je njegov izhod v sili priključitev zaporniški boksarski ekipi. Nekje vmes Sauvaire v miks vrže še junakovo bežno romanco z bivšo zapornico/hermafroditom, nekaj solidnih, s tresočo kamero in hitrimi rezi posnetih pretepov, konkreten odmerek brutalnosti, trenja med zaporniškimi klani in klasični motiv zlorabe najšibkejših. Če bi moral izpostaviti glavni adut filma, potem je to brez dvoma zelo dober nastop mladega Joeja Cola (dobro ga poznajo predvsem ljubitelji britanske gangsterske sage Peaky Blinders). Vse ostalo sodi v kategorijo solidno, a brez presežka. Sauvaire

Kdo je Brankecu vzel besedice?

Kriterij.si, 10. september 2018 ― Kdo je Brankecu vzel besedice? Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Mon, 09/10/2018 - 19:40 Kdo je Brankecu vzel besedice? Že ob vstopu na novo produkcijo Beton Ltd., uveljavljene znamke slovenske off scene, je težko ostati brez pozornosti. Nahajpana publika se stiska po montažni tribuni, ki zaseda večji del odra. Potisnjena ob rob se opazuje, prepoznava, obenem pa zre v globino, ki je prečena z leseno okvirno konstrukcijo, za katero se v mraku razteza njeno domovanje. Čisto na vrhu, v temi, je obešen transparent – "Dobrodošli!!!" Črn napis na belem platnu nekoliko spominja na improvizirane navijaške transparente s tribun stadionov. Prazni sedeži spominjajo na kakšno manj pomembno ligaško tekmo iz velikih lig, no, na tovrstno tekmo iz preteklosti, iz romantičnih časov nogometa, ki so mu kdaj čar dajale tudi prazne tribune, majhne skupine zvestih navijačev in blatna igrišča. A v resnici se na Velikih pričakovanjih tej puščobi sopostavlja vizualni luksuz. Ob strani sedi prijetno razsvetljen band, kot v kakšen ameriškem talk showu. Luči žarko padajo na majhen prostor med leseno konstrukcijo in prvo gledalsko vrsto. Kot bi čakali na prihod Oprah in bučen aplavz ob histeričnih vzklikih. Tu spodaj se ima nekaj odviti. Vendar Stegnar, Jordan in Bezjak načrtujejo zavzetje celotnega prostora ter tudi napad na občinstvo. Prihajajo iz hiške za okvirji, ki pa je ne zgolj fizično, temveč tudi simbolno prividna. Njihov teren se razteza globoko in visoko. Nekoliko spomni na otroške igre in delo domišljije, ki v njej nastopa. Domišljije, ki zmore ustvarjati privide, avro in vznemirjenje brezkončnosti, s tehnikami gradnje, dogovora in upravljanja pogleda. In res je nastop infantilen. Vsi trije igralci se pojavljajo kot otroci ali pa starši – morda otroci, ki igrajo starše v tovrstnih igrah. Dialogi so skopi in uveljavljajo obliko gospostva na družinski relaciji. Poraja se skrivnost. Tematsko gre za to, da liki nečesa ne smejo izreči. Infantilnost postaja
Jure Jakob:_Lakota / Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki / Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti / Javier Marías: Benetke, interier

Jure Jakob:_Lakota / Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki / Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti / Javier Marías: Benetke, interier

ARS S knjižnega trga, 10. september 2018 ― V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško zbirko Jureta Jakoba Lakota, nato pa se bomo posvetili še romanoma Monike Žagar Košček čokolade v pasji dlaki in […] V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško zbirko Jureta Jakoba Lakota, nato pa se bomo posvetili še romanoma Monike Žagar Košček čokolade v pasji dlaki in Pascala Quignarda Skrivnostne solidarnosti ter potopisu Javierja Maríasa Benetke, interier. Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marica Škorjanec. Klemen Kordež in Matej Bogataj.
Support the Girls (2018)

Support the Girls (2018)

Filmski kotiček, 9. september 2018 ― Regina Hall and Haley Lu Richardson in Support the Girls (2018), © Magnolia Pictures Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 90' ,  Imdb Žanri: komedija Režija: Andrew Bujalski Scenarij: Andrew Bujalski Igrajo: Regina Hall, Haley Lu Richardson, Shayna McHayle, James Le Gros, Lea DeLaria, Dylan Gelula, Zoe Graham Andrew Bujalski je eden izmed pionirjev mumblecore filmanja. Od prvenca Fanny Ha Ha (2002) do danes je posnel šest celovečercev in prav vsi so vredni ogleda. Letošnja, šesta dolgometraža ponuja 90 zelo prijetnih in zabavnih minut, ki se pretežno odvrtijo na eni sami lokaciji, znotraj in okoli športnega bara in restavracije Double Whammies. Gre za fiktivno, Hootersu podobno restavracijo, ki se reklamira s sloganom »Športni bar z oblinami.« Lokal vodi Lisa (Regina Hall) predana in sposobna menedžerka, ki je z zaposlenimi zgradila odličen odnos. Z njo smo že od jutranjih ur, med pripravami na odprtje lokala, ko v službo ena za drugo prihajajo natakarice in ostalo osebje. Lisa je ženska sposobna koordinirati številne aktivnosti: ob vseh obveznostih ji uspeva na prvi delovni dan pripraviti več kandidatk za zaposlitev, pod kontrolo držati situacijo z vlomilcem, ki se je med poskusom vloma zagozdil v ventilacijskem jašku, organizirati akcijo pranja vozil strank, s katero zbirajo denar za eno izmed sodelavk…   Počasi spoznavamo tudi ostale ključne protagonistke: nalezljivo optimistično, vedno nasmejano Maci (prepričljivo jo upodobi vzhajajoča zvezda indie produkcije Haley Lu Richardson), izkušeno Danyelle (odlična debitantka Shayna McHayle), stalno stranko Bobo (Lea DeLaria) in ostale bolj ali manj pomembne like. Bujalski je po lastnem scenariju posnel tipičen film brez zgodbe, ki v precep vzame običajen dan na delovnem mestu, za junake pa izbere pretežno ženske pripadnice delavskega razreda. Avtor v prijazno minutažo zapakira presenetljivo veliko: tu so pravila o rasni raznolikosti, ki skrbijo za prijetno vzdušje pret
Jutta Heim: usodno dekle iz Berlina

Jutta Heim: usodno dekle iz Berlina

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. september 2018 ― vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva. In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo stranski. Jutta Heim je sodobni roman, ki terja zbrano branje. Postreže z mnogimi časovnimi preskoki in pelje predvsem v intimno podobo antijunaka, v katerem tehtamo njegova dejanja in upamo na razrešitev prekletstva. Jutto Heim sta v slovenski jezik prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič. Relativno kratko delo ne daje občutka, da želi slediti časovnici, ki jo diktira biografija v kakem klasičnem oziru. V njej se vseeno čisto vse suče okoli Erika Xerrija. Gre za gospoda, ki samozavestno stopa po svetu. Je igralec, ki potuje in se vrača na Malto. Tam so nemirne politične razmere, a v pripovedi se zdi, da jih avtor uporablja zgolj za kuliso. Občasno tudi za to, da Erika spomnijo na očeta kot moralne avtoritete. A bistvo je v življenju protagonista. Dogodek z velikim D, ki poganja roman, je pravzaprav noč, ki jo je Erik preživel v Berlinu. Tja je odšel na potovanje in na Alexanderplatzu v kavarni naletel na Jutto Heim. Z njo je preživel noč v njenem stanovanju, kjer kavo sladka z bom
BlacKkKlansman (2018)

BlacKkKlansman (2018)

Filmski kotiček, 7. september 2018 ― John David Washington in Adam Driver, BlacKkKlansman, © 2018 - Focus Features LLC Slo naslov: Črni KKKlanovec  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 134' ,  Imdb Žanri: biografija, komedija, krimi  Režija: Spike Lee Scenarij: Charlie Wachtel, David Rabinowitz, Kevin Willmott, Spike Lee Igrajo: John David Washington, Adam Driver, Laura Harrier, Jasper Pääkkönen, Topher Grace, Michael Buscemi V vročici noči (Do the Right Thing, 1989) je bil moj prvi Spike Lee. Kasneje sem videl (skoraj) vse kar je posnel, toda omenjeni je bil in ostal moj najljubši "A Spike Lee Joint." Tega ni spremenil niti Črni KKKlanovec, ki je letos pritegnil veliko pozornosti in med drugim odnesel veliko nagrado žirije v Cannesu. Lee se skozi celotno kariero »vrti« okoli rasne problematike, njegove zgodbe pogosto temeljijo na konfliktih med (njegovimi newyorškimi) sosedi,  ti spori pa ustvarijo pogoje za naslavljanje pomembnih političnih vprašanj. To pot je Lee za izhodišče izbral resnično zgodbo Rona Stallwortha, prvega temnopoltega detektiva v Colorado Springsu, ki je svojo zgodbo objavil v knjigi, iz katere so razvili ključne elemente scenarija za Črnega KKKlanovca.  Upoštevajoč aktualne razmere in politično ozračje v ZDA (in svetu) je zanimivo, da se je Lee odločil pripoved vstaviti v žanrski okvir – v formo tipične komedije, ki se komično, a hkrati dovolj resno, loteva rasne problematike in položaja temnopoltih Američanov v 70-ih. Tudi brez nekaj drobnih namigov ne bi bilo težko povleči vzporednice s trenutno družbeno-politično sliko, pri tem pa je posebej zanimivo, kako Leeju uspe v ustaljene žanrske obrazce zapakirati pripoved, ki nam približa počutje temnopoltih Američanov v obravnavanem zgodovinskem obdobju. Povezavo preteklost-sedanjost nekoliko samorefernčno podčrta tudi selekcija glavnega igralca Johna Davida Washingtona, ki je svojo prvo filmsko vlogo ostvaril ravno v Leejevi biografski drami Malcom X (1992), in sicer ob očetu Denzelu Washingtonu

(Ne)srečna naključnost zaporedja

Kriterij.si, 7. september 2018 ― (Ne)srečna naključnost zaporedja festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:49 (Ne)srečna naključnost zaporedjazapis o predstavi Sprožilec sreče Dvanajst mladostnikov v starosti od osemnajst do triindvajset let ob posedanju za dolgo, pravokotno, z belim prtom prekrito mizo v začetnem prizoru predstave Sprožilec sreče spominja na umetnino Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Trenutek je nabit z napetostjo, saj je format uprizoritve za gledalce še zavit v skrivnost, nastopajoči pa čakajo, kateri izmed njih bo prvi padel pod strelom iz 'pištole', ki deluje po načelu ruske rulete. Strel barvastega prahu, ki s svojo estetiko nekaj primarno zelo nasilnega spremeni v na fotografijah prekrasen trenutek, ne pomeni zaključka, konca zgodbe. Pomeni začetek, saj se v 'pištoli' skriva listek z izzivom, vprašanjem, na podlagi katerega izbrana 'žrtev' na odru pripovedujoč oživi osebno zgodbo. Ruska ruleta, katere usodni strel pomeni začetek zgodbe, je v predstavi Ane Borralho in Joãa Galanteja sprožilec njene dramaturške strukture. Sam format predstave je sicer pripravljen že vnaprej, vendar je izvedba posamezne predstave močno odvisna od nastopajočih ter od naključja, ki narekuje zaporedje zgodb in pripovedovalcev. Nastopajoči, ki s seboj prinesejo kontekst, povezan z njihovo osebnostjo, zgodovino in ne nazadnje tudi družbenim razredom ali statusno skupino, z izbiro zgodbe in tonom pripovedovanja ustvarjajo atmosfero, ki pa se je v ljubljanski izvedbi razvila v zelo nerazgibano in neživahno. Kljub temu da sta se avtorja koncepta odločila, da se občinstvu ne razkrijejo izzivi ali vprašanja, skriti v 'pištolah' ruske rulete, so se iz nekaterih pripovedi izluščile vsaj okvirne tematike. Razpenjale so se od smrti in samomora pa do sreče in religije, vendar je vseskozi v zraku obstajal občutek nenavdušenosti in neenergetičnosti, zdolgočasenosti, med katerega sta se ob nekaterih zgodbah vmešali še resnobnost in žalost. Med predstavo postaja vzdušje med nastopajočimi

Mladi levi sezona Muanis

Kriterij.si, 7. september 2018 ― Mladi levi sezona Muanis festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:46 Pričujoči tekst je bil sprva gonzo opis festivala z naslovom Strah in prezir v Ljubljani; opazoval je festivalsko dogajanje v njegovi celovitosti, se spustil v njegovo življenje v nekem mestu z neko sceno. Vse to v nekem posebnem duševnem stanju. Takšno pisanje lahko predstavam, ki jih vsebinsko ne druži veliko povezav, doda umestitev in povezavo, ki je ni mogoče opaziti na prvo žogo, povezavo samega doživljanja. Morda zveni tavtološko, a ni: doživljanje poteka na določenem kraju v določenem času, kar presega njegovo samoumevnost. Različni dejavniki so nato pripeljali do odločitve, da se kljub vsemu posvetimo zgolj predstavam samim. Te je vezal koncept, koncepti pa so, kot vemo, besede, besedne zveze: ohlapni koncept 21. Mladih levov je bil povezava med občinstvom in odrom. Res je, pri večini predstav je interakcija med obema obstajala; vendar kaj več od tega ni mogoče ugotoviti. Begunci, ki so bili v fokusu lanskega festivala, so izginili. Mrak se je preselil iz trpljenja drugega in začel zevati iz nas samih. Da, včasih prav v interakciji med občinstvom in igralci, dasiravno vsakič na svoj način. Vseeno pa si moramo privoščiti neko foro. Odpovedali smo se gonzu, razbitju meje med kritikom in igralcem, igralko, producentom, producentko in tako naprej. Zadržane duhove moramo vsaj malo spustiti. Zato bomo vsaki predstavi pripisali oceno na lestvici od ena do pet. To so naše najstniške sanje, naša silna želja po uporabi številk v ocenjevanju nogometnih igralcev, glasbenih albumov, filmov, ki ni bila nikoli res izživeta. Morda je tokrat prvič in zadnjič. Ni vam je treba vzeti resno, tudi sami je ne čisto. Vendar se trudimo biti natančni; zadeti puščico v pikadno tarčo vtisov. Rumož avstralske režiserke Fleur Elise Noble je fascinantna igra podobe, perspektive, odrskega prostora in projekcijske površine. Vse do hipa pred koncem se na odru ne pojavi nobena živa oseba. Pač pa nemo
V.I.P. (2017)

V.I.P. (2017)

Filmski kotiček, 5. september 2018 ― Foto: Warner Bros. Korea  Slo naslov: - Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2017 Dolžina: 128' ,  Imdb Žanri: akcija, krimi, triler Režija: Park Hoon-Jung Scenarij: Park Hoon-Jung Igrajo: Jang Dong-Gun, Kim Myung-Min, Park Hee-Soon, Lee Jong-Suk, Peter Stormare Pod režijo in scenarij korejskega akcijskega trilerja V.I.P. se je podpisal Park Hoon-Jung, človek, ki se je naprej uveljavil kot scenarist dveh odmevnih filmov, Jee-woon Kimovega Videl sem hudiča (I Saw Devil/Akmareul boatda, 2010) in The Unjust (Bu-dang-geo-rae, Seung-wan Ryoo, 2010). Potem je začel samostojno režirati in po mlačnem prvencu The Showdown (2011) je malokdo pričakoval, da mu bo v drugo uspelo posneti tako dober film, kakršen je bil njegov gangsterski ep Novi svet (New World/Sinsegye, 2013). Dve leti kasneje je prišel še solidni The Tiger (Daeho). V fokusu njegovega četrtega celovečerca je nekoliko netipičen lov na serijskega morilca, toda Park v ta okvir vplete še veliko več. V igri so agenti južnokorejskih, severnokorejskih in ameriških obveščevalnih služb, detektivi seulske policije in vplivneži na visokih političnih položajih. Pripoved nas po uvodu v Hong-Kongu pelje v Severno Korejo – tam se zgodi masaker, v katerem je ubita cela družina, glavni osumljenec pa je sin vplivnega politika in njegovi pajdaši. Detektiv severnokorejske policije mu je za petami, toda nato pride ukaz "od zgoraj" in sadistični morilec Gwang-Il se izogne roki pravice. Tri leta kasneje smo v Južni Koreji. Udarna novica v časopisju je še eno truplo mladega dekleta, ki je zadnja žrtev serijskega morilca. Gwang-Il je vmes dobil politično zatočišče v Južni Koreji, kjer so na plano znova udarila njegova pošastna nagnjenja. To pot mu je za petami brezkompromisni detektiv seulske policije Yi-Do, ki Gwang-Ila kmalu tudi aretira. Aretacija je podkrepljena s trdnimi dokazi, a nato vmes ponovno poseže politika. Foto: Warner Bros. Korea  Po povzetku vsebine in osnovnega zapleta s

Poskus dehierarhizacije

Kriterij.si, 4. september 2018 ― Poskus dehierarhizacije festival Mladi levi 2018 Urednik Tue, 09/04/2018 - 14:47 Poskus dehierarhizacijezapis o predstavi Rudarske zgodbe Adrian van der Weel v delu Spreminjanje naše besedilne zavesti zagovarja tezo o svetovnem spletu kot morda celo prvem dehierarhiziranem medijskem okolju. Njegova teza izhaja iz povsem preprostih zdravo-za-gotovo predpostavk: živimo v družbi visoke (klasične) pismenosti in izredno razširjenega dostopa do medmrežja, ta pa ponuja možnost nenehnega dodajanja vsebin za vsakogar, tako rekoč povsod, ob čemer pa umanjka precejšnje število filtrov, sicer znanih iz klasičnih medijev. Če so bile te teze še legitimne v 'divjem času interneta' (recimo v 90.), pa dandanes velja do njih gojiti vedno večji zadržek – pomislite samo na takšne in drugačne sporazume (beri: ACTA, CETA ipd.), zakup internetnega prostora, kanalizacijo vsebin skozi povsem hierarhizirane medije itd. Seveda je zadržek lahko legitimen tudi brez te spremembe: menim, da van der Weel ni upošteval vseh vidikov oz. ravni hierarhiziranosti. Kdo je tisti, ki se sploh odloči posredovati vsebine po medmrežju? Je mogoče hierarhizirati glasove že po liniji (ne)naklonjenosti različnim tipom diskurza, ki jih lahko srečamo na spletu? Tovrstnih vprašanj zlepa ne zmanjka, odpirajo se sama od sebe in sam sem mnenja, da so postala globoko zakoreninjena v povsem vsakodnevno realnost tega trenutka. Kot nekakšen odvod tega je bržkone mogoče gledati tudi predstavo Rudarske zgodbe. Naslov (je v njem kanček ironije?) implicira nekakšno estetiko (in bržkone tudi etiko) socialnega realizma, pred nami na odru pa se razgrne precej drugačen pristop, brez izrazitega (morda pričakovanega) jadikovanja in pretiravanja, ki naj v središče nujno postavi malega človeka oziroma natančneje: njegovo tragedijo. Seveda je mali človek navzoč v predstavi, a morebitna gonja proti socialnemu realizmu ne sme zapasti v kakšen revanšizem, mali človek je pač osrednji del (in osrednja žrtev) zgodbe, v kateri kon
še novic